Obiskal sem polšniški vrtec in šolo.
Ker avtomobil ni prirejen za moje tace,
sem moral s seboj vzeti tudi knjižničarko Neno.
Šapo na srce, saj je bila kar pridna. Morda se je malo spozabila samo takrat, ko je poslušala pravljico Rdeča kapica. Usta je imela od navdušenja široko odprta, da sem se že bal, da bo koga pohamsala.
Vsaj toliko kot Rdeča kapica mi je bila všeč tudi zgodba Ime čarobnega drevesa. Saj veste, tista, v kateri si morajo živali zapomniti besedo.
Bongani, mundžani, umfani ...
OK, mislim, da polšniški otroci zdajle v en glas kličejo bodžabi :)
Kot se za poslušanje pravljice spodobi, smo se najprej dobro ogreli.
Poznate igrico: na teh dveh slikah poišči razlike?
Ko pademo not - v zgodbo seveda - pademo skoraj vsi: najprej jaz, za sabo potegnem knjižničarko, ona otroke, otroci učiteljice, učiteljice ...
Spomnil sem se na zgodbico o debeli repi, pa me je skoraj premotilo.
Minutke so tekle, kaj tekle, drvele, naše sive celice pa mlele in mlele.
Šment (knjižničarka pravi, da te besede sicer ne bi smel uporabiti), kar na lepem sem odkril, da se v meni pretaka poleg medvedje še pesniška kri. Preberite, no, še enkrat zgornjo vrstico.
Ob koncu sem razdelil še kup medvedjih objemov,
bil prijetno presenečen nad darilcem
in se poslovil v upanju, da se še kdaj srečamo.
Litija, april 2014
Knjižnični medo Medo
pod šape mi je gledala knjižničarka Nena